Na linijo, po linijah, v liniji… (Take the line, align, go...)
Linija ali poravnava v linijo je eden od izrazov, ki ga v sklopu aikida najpogosteje slišimo na tatamijih, največkrat v okviru kakega seminarja, ko si navadno učitelj vzame več časa za besedno razlago tehnik, principov ali občutij. Označuje v trdnem ´hanmi´ stavu zvezano, s poravnanimi boki koordinirano gibanje po namišljeni smernici, ki nam omogoča ohranjanje sproščene gornje polovice telesa. Preklop akcije, ki se začne na premiku pozornosti, iz rok, ramen in torza na boke in noge, sprosti bistveno večjo moč, ki harmonizira partnerjevo ali gibanje morebitnega nasprotnika z našim, in ga posledično spravi v podrejen položaj.
Je ena bistvenih sestavin vadbe aikida, ki jo je treba usvojiti in krepko utrditi, preden lahko gradimo na principu naprej.
Princip pa različne tradicije, šole, različni učitelji podajajo kajpak različno; vsak ima svoje poudarke in prioritete, preko katerih načeloma pridemo do istih ciljev oziroma principov, ki tako postanejo del nas samih. Prav tako se skozi čas od učitelja, ki je prenesel svoje znanje na učenca, ki je nato tudi sam postal učitelj in spet predal znanje naprej, potegne sicer ravno tako namišljena, ampak trdna linija, po kateri se tovrstne principe vadi po določenem kopitu, saj vsak učitelj navadno podaja veščino v obliki kot jo je prejel sam.
Nemalokrat se zgodi, da učenec, bodisi klub, društvo ali zveza, najde učitelja, čigar linija je prevečkrat prekinjena, ima preveč lukenj, da bi jo mogel solidno nadaljevati in predajati naprej. V iskreni želji po iskanju znanja se enako nemalokrat pripeti, da učenec poišče in sledi večim učiteljem, ki stoje na različnih linijah; sledenje in prepletanje večih linij navadno vedno naplete tako štreno, da je iz nje potem težko poiskati izhod. V obeh primerih je napredovanje onemogočeno, stagnacija pa v aikidu (kakor tudi povsod drugod) pomeni začetek razkroja.
V grobem izhaja aikido, kot ga vadimo in poznamo danes, iz povojnega kroga učencev, ki so se v Tokiju zbrali v Hombu doju, takrat pod vodstvom O´Sensejevega sina Kisshomaruja. S širjenjem veščine širom sveta je tudi naraščalo število študentov, ki se jih je aikido tako dotaknil, da so željni znanja odpotovali k njegovemu izvoru, na Japonsko. Konec šestdesetih let (čas O´Sensejeve smrti) je na Japonskem, predvsem v Tokiju vadila že ˝druga generacija˝ prišlekov, med katerimi so bili poleg Američanov najštevilčnejši Francozi. V tem okolju je rastel in se v mojstra pilil parižan Christian Tissier, ki je po povratku postal eden najvplivnejših učiteljev aikida v Evropi. V njegovem krogu (Cercle Tissier) je bilo skovanih mnogo aikidok in precej danes širše poznanih učiteljev, ki so aikidu vštric povlekli svojo poklicno pot in tudi sami vzgojili že nemajhno število visoko rangiranih mojstrov. Med slednje spada naš učitelj in mentor, Shihan (častni naziv, ki je v tradicionalnih japonskih borilnih veščinah rezerviran za učitelje eksperte. V prostem prevodu bi lahko zvenel kot: ˝učitelj učiteljev˝) Wilko Vriesman.
Aikido, ki nam ga on predaja naprej je seštevek vseh teh znanj, ki so se ohranjala skozi generacije, zraven pa je dodana še njegova lastna kilometrina; brezštevilne ure prebite na tatamijih s svetovno znanimi mojstri, sprva kot učenec nato kot eden izmed njih: Shihan, mojster učitelj.
Linija katero je prehodil, zahteva najprej izgradnjo trdnih temeljev; trden stav na čisto osnovni ravni, potem razvijanje občutka za linijo, za nemoteno gibanje po njej… nato pridejo na vrsto točke… vse v obliki tehnik in vaj, katerih končni cilj je ustvariti telo zmožno neodvisnega gibanja, enovitega z neodvisnim umom.
Njegova prvotna poklicna usmeritev mu omogoča zelo specifičen zorni kot ozirom vpogled na tista polja, ki so navadno nešolanemu očesu zakrita. Slehrnikov karakter, se mu razkrije že iz njegovega gibanja in načina izvajanja tehnik; hitro lahko ugotovi, kje tiči zamašek, ki blokira pretok; vedno pa ima na zalogi serijo vaj, s katerimi se ga da izvleči.
V aikido svetu je morda v zadnjem času bolj poznan po svojem udejstvovanju v najvišjih funkcijah v mednarodni aikido zvezi (IAF), vendar pa bo imel vselej, posebno pri nas, seveda povsem zasluženo, najbolj spoštljivo mesto častnega učitelja.
(Prispevek je za spletno stran Aikikai pripravil Boštjan Kenda, glavni trener društva Uruwashii z Vrhnike)
Je ena bistvenih sestavin vadbe aikida, ki jo je treba usvojiti in krepko utrditi, preden lahko gradimo na principu naprej.
Princip pa različne tradicije, šole, različni učitelji podajajo kajpak različno; vsak ima svoje poudarke in prioritete, preko katerih načeloma pridemo do istih ciljev oziroma principov, ki tako postanejo del nas samih. Prav tako se skozi čas od učitelja, ki je prenesel svoje znanje na učenca, ki je nato tudi sam postal učitelj in spet predal znanje naprej, potegne sicer ravno tako namišljena, ampak trdna linija, po kateri se tovrstne principe vadi po določenem kopitu, saj vsak učitelj navadno podaja veščino v obliki kot jo je prejel sam.
Nemalokrat se zgodi, da učenec, bodisi klub, društvo ali zveza, najde učitelja, čigar linija je prevečkrat prekinjena, ima preveč lukenj, da bi jo mogel solidno nadaljevati in predajati naprej. V iskreni želji po iskanju znanja se enako nemalokrat pripeti, da učenec poišče in sledi večim učiteljem, ki stoje na različnih linijah; sledenje in prepletanje večih linij navadno vedno naplete tako štreno, da je iz nje potem težko poiskati izhod. V obeh primerih je napredovanje onemogočeno, stagnacija pa v aikidu (kakor tudi povsod drugod) pomeni začetek razkroja.
V grobem izhaja aikido, kot ga vadimo in poznamo danes, iz povojnega kroga učencev, ki so se v Tokiju zbrali v Hombu doju, takrat pod vodstvom O´Sensejevega sina Kisshomaruja. S širjenjem veščine širom sveta je tudi naraščalo število študentov, ki se jih je aikido tako dotaknil, da so željni znanja odpotovali k njegovemu izvoru, na Japonsko. Konec šestdesetih let (čas O´Sensejeve smrti) je na Japonskem, predvsem v Tokiju vadila že ˝druga generacija˝ prišlekov, med katerimi so bili poleg Američanov najštevilčnejši Francozi. V tem okolju je rastel in se v mojstra pilil parižan Christian Tissier, ki je po povratku postal eden najvplivnejših učiteljev aikida v Evropi. V njegovem krogu (Cercle Tissier) je bilo skovanih mnogo aikidok in precej danes širše poznanih učiteljev, ki so aikidu vštric povlekli svojo poklicno pot in tudi sami vzgojili že nemajhno število visoko rangiranih mojstrov. Med slednje spada naš učitelj in mentor, Shihan (častni naziv, ki je v tradicionalnih japonskih borilnih veščinah rezerviran za učitelje eksperte. V prostem prevodu bi lahko zvenel kot: ˝učitelj učiteljev˝) Wilko Vriesman.
Aikido, ki nam ga on predaja naprej je seštevek vseh teh znanj, ki so se ohranjala skozi generacije, zraven pa je dodana še njegova lastna kilometrina; brezštevilne ure prebite na tatamijih s svetovno znanimi mojstri, sprva kot učenec nato kot eden izmed njih: Shihan, mojster učitelj.
Linija katero je prehodil, zahteva najprej izgradnjo trdnih temeljev; trden stav na čisto osnovni ravni, potem razvijanje občutka za linijo, za nemoteno gibanje po njej… nato pridejo na vrsto točke… vse v obliki tehnik in vaj, katerih končni cilj je ustvariti telo zmožno neodvisnega gibanja, enovitega z neodvisnim umom.
Njegova prvotna poklicna usmeritev mu omogoča zelo specifičen zorni kot ozirom vpogled na tista polja, ki so navadno nešolanemu očesu zakrita. Slehrnikov karakter, se mu razkrije že iz njegovega gibanja in načina izvajanja tehnik; hitro lahko ugotovi, kje tiči zamašek, ki blokira pretok; vedno pa ima na zalogi serijo vaj, s katerimi se ga da izvleči.
V aikido svetu je morda v zadnjem času bolj poznan po svojem udejstvovanju v najvišjih funkcijah v mednarodni aikido zvezi (IAF), vendar pa bo imel vselej, posebno pri nas, seveda povsem zasluženo, najbolj spoštljivo mesto častnega učitelja.
(Prispevek je za spletno stran Aikikai pripravil Boštjan Kenda, glavni trener društva Uruwashii z Vrhnike)
