Iz Četrtinke - Vadba tradicionalnih borilnih veščin na Rudniku
Dojo ob železnici, sedaj že dobro poznan tako lokalno kot tudi širše, je postal hram, v katerem se gojita dve izmed najbolj prepoznavnih japonskih tradicionalnih borilnih veščin: aikido in karate. Tradicionalno lahko pomeni marsikaj, vendar navadno v svetu borilnih veščin to največkrat označuje način vadbe. Ta skozi vnaprej določene, ˝tradicionalne strukture˝ v obliki različnih tehnik, vaj oziroma kat, v prvi vrsti (o)krepi telo fizično; najprej ga pretegne, ukrivi, stepta nato premesi in potem pregnete. Tako pripravljeno je zrelo za vzhajanje, pri čemer postane bolj ali manj rodna podstat za razvoj duhovnih, moralnih pa tudi estetskih razsežnosti. Tehnik oziroma kat je brez števila, vsaka šola ima ali stil znotraj veščine svoje posebnosti in variante, ki pa so v svojem temelju načeloma enake, saj izvirajo iz skupnega jedra. S postopnim osvajanjem osnovnih tehnik, počasi razvijamo občutek za center telesa in tako čvrstimo ravnotežje ter koordinacijo. Z vztrajno vadbo se gibi zapišejo v mišični spomin; ker nam ni treba več zavestno misliti nanje, lahko razbremenjeni procesor porabimo za vnašanje in obdelovanje novih postavk, med katerimi je najpomembnejša sproščenost. Pri tem seveda mislimo na ohranjanje sproščenost v gibanju ali ohranjanje sproščenosti pri vdoru intenzivnega stresa, kot ga lahko sproži denimo leteča pest proti nosu. Vse prej kot lahko in tudi pot do tega cilja ni lahka, temveč prej dolga in težavna, predvsem pa ne pozna (preprosto zato, ker ne obstajajo) bljižnjic. Na tej poti se z vadečim dogaja marsikaj, vendar pa je eno kar je najpomembnejše in neizbežno: konstantna rast na praktično vseh nivojih. Število nivojev, ki rastejo je seveda močno odvisno od posameznika oziroma njegove vpojnosti in četudi je kdo bolj zakrčen v dojemljivosti, to lahko z rednim treningom hitro sprosti in napreduje.
Tu so v veliki prednosti najmlajši, saj s seboj nosijo bistveno manj življenjskih izkušenj in tako bistveno manj krčev kot odrasli. Ker njihova telesa, predvsem pa glave še niso dodobra zakrknjene, jim ni treba tratiti časa za odmaševanje raznih (predvsem mentalnih) zamaškov, ki so jih nam drugim vtisnila leta, temveč lahko takoj lahkotno pristopijo k vadbi, ki je tako že v samem štartu maksimirana. Ni se jim treba odučiti ˝(ne)naravne˝ reakcije zakrčenosti ob nastopu stresa, svojo otroško sproščenost rabijo samo utrditi in je ne izgubiti, da k težavam že v principu pristopijo z mirnimi mislimi o konstruktivni rešitvi. Tehnike, ki so bile dizajnirane vsaj hipnemu preživetju na bojišču, danes služijo ohranjanju mirnega življenja v temu norem sodobnemu svetu.
