AI+KI+DO Napredovanje
Randori
Dokiai trening na Kotnikovi, Ljubljana
15. oktober 2009
Pogosto slišim mnenje, da vadba aikida ne zahteva športnega življenja. Da so nekateri največji mojstri živeli razuzdano življenje s cigaretami, alkoholom in slabo hrano. Da lahko pravi aikidoka vso potrebno moč posrka iz kozmične energije, da je dovolj močan 'ki' iz njegovega centra dovolj.
Ali telesna pripravljenost vpliva na kvaliteto aikida, je težko preveriti. Aikido pač ne pozna tekmovanj in medsebojnih merjenj moči. Mojstri svoje znanje prepričljivo dokazujejo, a navadno v ritmu in obliki, ki si ga določijo sami.
Najvišja oblika aikida se morda res izvaja s kratkimi impulzi sunkovite energije, a do tja je pot dolga. Ker se s svojim ki-jem šele spoznavam (kaj šele, da bi namesto mene kaj naredil) je zame športna vzdržljivost pri aikidu pomembna.
'Trenirati, trenirati, trenirati' je karma na tej poti. V vsak udarec, v vsako tehniko vložiti celotnega sebe, vso svojo energijo, kot da gre za zadnji gib v življenju. Da, se strinjam. A kako v to prepričati razbolelo telo, ko je za njim pet dni intenzivnega treninga, trije pa ga še čakajo?
Najboljši atleti na mejah zmogljivosti svojega telesa vzdržijo dlje. Se s tem rodijo ali se v to prisilijo?
AI
Če veš, kaj te čaka, gre lažje. Ko se športnik poda na pot, ki jo že pozna, k zmogljivosti doda še izkušnje. Ve, s kakšnim občutkom je prišel v cilj. Če pri vsaki ponovitvi vloži svoj maksimalen napor (in uspe priti do cilja), se zaveda točk, kjer lahko vloži še več svoje energije, ne da bi ogrozil cilj.
Raznovrstnost izkušenj športniku omogočajo natančnejše določanje ritma in prenašanje bolečine maksimalnega napora. S tem kontrolira napor na meji med manj kot najboljšo izvedbo in prehitro izčrpanostjo.
KI
Zanikanje ni rešitev. Večina športnikov se pri treningu v mejah bolečine poskuša zamotiti tako, da se psihično loči od fizičnega napora. Vendar to deluje le do neke mere. Prej ali slej se pojavi psihološka ovira, ki športnika upočasni.
Težji, a uspešnejši princip je popolna predanost trenutni aktivnosti. Intenzivno razmišljanje o vsakem gibu. Razvijanje mentalne moči, s katero se neprestano priganjaš k popolni izvedbi, maksimalnemu naporu, bolečini navkljub.
DO
Bolje ne bo nikoli. Trening s časom ne postaja nič manj boleč. Športnik napreduje v hitrosti, vzdržljivosti, gibljivosti, ekonomičnosti. A v želji za nadaljnjim napredkom ohranja principe, treniranje na mejah vzdržljivosti. Bolečina ob naporu ostaja. Vse, kar se z leti treninga navadi je, da bolečino psihično lažje prenaša.
Tadej Maligoj
