O mentorjih in dilemah
Živimo v svetu, ki posamezniku dopušča veliko možnosti svojih interpretacij realnosti. Prav je postalo to, kar se nam zdi prav. Zato je vedno več posameznikov, ki popolnoma izgubijo stik z realnostjo. To gre na dva načina. Ali si svet omejijo na poznano in najdejo v tem svojevrstno varnost (tradicionalni pogled) ali pa vsako stvar interpretirajo le iz svojega gledišča. V tej ciljni skupini je največji bum doživel „new age“ v vseh svojih oblikah.
Kako bi človek vedel, ali dela aikido izvaja pravilno ali nepravilno?
Obstaja cela vrsta knjig in napotkov, kako vaditi aikido, približno toliko kot je učiteljev, toliko je napotkov. Ker poznam tako malo mojstrov aikida, sem seveda omejen na znanje, ki ga predstavljajo oni. Torej, kateri aikido je pravi? Najbolj zabaven odgovor je – pravi aikido je tisti, ki deluje. Kaj pa aikido „dela“? Mora delati tehnika ikyo? In kako vedeti, če dela, če te nobeden ne napade? Ta odgovor je, kolikor je nedvomno resničen, neuporaben. Če obrnem drugače, to je odgovor brez poti. Cilj je, da aikido deluje, torej lahko sklepam, da sem izvajal pravilen aikido takrat, ko bom to preizkusil. Poskusimo z druge smeri. Moj mentor pravi takole – pravilno vadi aikido in zgradil boš pravilne vzorce, ki bodo pripeljali do pravilnega aikida. Torej obstaja nepravilna in pravilna vadba aikida. Če se beročemu zdi, da sem odkril toplo vodo, ima popolnoma prav. Vsi vemo, da slaba vadba privede do slabih rezultatov. Ampak kako kot vadeči, ki „ne ve“, naj ve, kaj je prav in kaj je narobe? In vsi smo začetniki, kako naj vemo, kako vaditi?
Mentorstvo kot učni sistem grajenja osebnosti
V aikido se učimo tako, da si izberemo mentorja ali on izbere nas. Ne rabimo biti nič preveč mistični. Vsi učitelji imajo radi dobre učence in vsi iščoči iščejo najboljše učitelje. Kvaliteta vedno sili k kvaliteti. Mentor je tisti, ki dozira „pravilnosti“ in odpravlja „ne-pravilnosti.“ Pokaže in usmerja ter popravlja in odpravlja. Učimo se vedno sami, napredujemo vedno sami in za sebe. Izkušen mentor med vadbo veliko več dela na osebnosti človeka kot na samem aikidu. Če uporabim prispodobo, izobražuje kmeta, da bo znal orat, ker zraslo bo bolj ali manj samo. Ampak velika napake je, če mentor odpravlja osebne napake posameznika. Aikido gradi modernega gentelman - samuraja kot tip, ne kot posameznika. V teh zankah se ujame vsak mentor, ker so te zanke pravzaprav zanke psihologije, kjer podobno razmerje nastane med terapevtom in pacientom. Psihoanaliza pojav zelo dobro pozna in je proti njemu na nek način nemočna. Aikido ponuja nekaj možnih izhodov, predvsem pa dela z stabilnimi ljudmi, kar zadevo že v osnovi olajša.
Najboljši je seveda zgled
Kdorkoli uči karkoli ve, da ima znanje vrednost samo takrat, ko za njim stojiš. Če rečeš A, misliš A, delaš A in zahtevaš A ter pohvališ A, ko je izveden. Kjerkoli v tej verigi umanjka enotnost A, je učni proces oviran. Enostavno. Dobiš začetnika in mu rečeš: „Aikido je umetnost miru.“ In potem mu rečeš : „Sedaj me pa napadi!“ Mu pokažeš Nikyo – ura in mu praktično zlomiš roko, ko pa on to ponovi na partnerju, mu rečeš: „Ne, ne, ne tako močno!“ Takšne dvojnosti lahko naštevam še in še. Kot mentor moraš predvsem paziti, da vedno podajaš jasno informacijo in zahtevaš eno stvar naenkrat. Naslednji korak je, da stvari med seboj smiselno povežeš. Največji šok moje celotne izkušnje v Amsterdamu je bil ta, da nikoli z mano nihče ni delal grobo. Na silo. Pričakoval sem bolečino. Dobil je nisem. Moj mentor vedno znova in znova poudarja, če aikido ne dela brez sile, ne dela sploh. On je šel skozi morje bolečine, da je to odkril in nesmiselno je, da bi mi iskali poti, ki jih je on že prehodil. Zasnoval je metodiko, ki omogoča rast aikida brez nesmiselne bolečine. Samo razumeti je potrebno in poslušati, kaj govori in to tudi izvajati. Največja zmota je, da ignoriramo svet občutkov, ki nam jih posreduje posamezen mojster, navdušujemo pa se nad hitrostjo, močjo in „efektivnostjo“. In zgled našega mentorja je lahko odličen, svoje skrivnosti nosi na pladnju, išče in išče nove in nove poti, kako bi nam pomagal razumeti. To naj bo konec tega razmišljanja v luči prihajajočega seminarja, kjer spet lahko napolnimo svoje vrče občutka in pokažemo, kaj smo pridelali iz zaloge prejšnjih vrčev. Razočaramo lahko samo sebe.
