Kje so tiste stezice?

"Bom grmovje posekal, travice požel, bom naredil stezice, kjer so včasih bile."

Če ne drugače, pa z ognjem!


Pot? Cesta? Avtocesta?


Temeljna definicija postmodernega časa je zajeta v prispodobi vrta s potmi, ki se cepijo. Vse so enako pomembne in nobena ni pomembna. Vse vodijo povsod in nobena ne vodi nikamor. V starih časih je bila pot bojevnika. Bila je težka, a bila je ena in ni bilo izbire. Nisi mogel na pol, niti nisi znal na pol. Odločil si se za smrt. Premagal si smrt že z odločitvijo, da stopiš na pot. In ko si bil na poti, si lahko šel samo naprej, proti cilju in cilj je bil nič. Izničenje, smrt. Popolnoma nedoumljivo in nerazumljivo za naš razum. Nemogoče.


Živimo v času, ki zanika smrt, pretvarjamo se, da smrti ni. Ker se tako močno pretvarjamo, sklepam, da je strah pred smrtjo najmočnejši v zgodovini. Več imaš, več izgubiš. Poti je neskončno, vedno izberemo tisto, ki vodi čim dlje od smrti. Ampak, ker jih je mnogo, poti, je vsaka naša odločitev prazna. Pot je namreč samo ena. S tem ne rečem, da ni različnih poti, ampak odločitev mora biti jasna. To je moja pot.


Kje je danes še kakšna pot?


Ker jih je neskončno, jo je skoraj nemogoče najti. Nesrečna pot je skoraj vedno uvožena. Če sam izumiš pot, si sumljiv. Dr. Rugelj je bil grozno sumljiv. Zato je potrebno pot uvoziti. Slovenci radi uvažamo poti, pot Francke za vozom nas mori, veliko bolj nas privlači Iztokov lok. Japonci so nam v veliko pomoč. JuDo, AiKiDo, Karate-Do, NanBuDo, KenDO, itd. Poti več kot dovolj. Ampak Japonci so po drugi svetovni vojni spoznali (bilo jim je spoznano), da mogoče pot ni bila prava in da je treba pot modificirati. Mogoče so spoznali, da so pot opustili, pustimo to na strani. Dejstvo je, da so se borilne poti spremenile, glavni sta dve smeri. Ena pot je vodila v razvoj športa. JuDo, KarateDo sta postala tekmovalna športna sistema, masovno razširjena. Druga pot je pot Ki-ja, pot razvoja duha, misteriozna pot, na novo odkrita duhovnost - druga pot ni enotna. Nima sistema, ampak učitelje. Ena ima trenerje, druga mentorje, guruje, mojstre. Ena se je vedno pripravljena dokazovati, druga pravi, da tega noče.


„Kam naša gre pot?“


„Razodeni, Gospod!“ Pravi naša pesem. Pot nikoli ni naša in vedno je samo naša. Zapleteno. Moja pot je AiKiDo. Hkrati pot ni moja, saj je bila prehojena že neštetokrat, izčistil pa jo je en človek, ki je že mrtev. Zdaj vem samo to, kaj pravijo drugi, kje je travice žel in kam je šel. Kje so tiste stezice? Zato je pot popolnoma moja. Sam čistim svoje stezice. Nisem se zavestno odločil za pot harmonije ki-ja. Veliko bolj me je privlačil plakat, na katerem ljudje letijo po zraku in so v kul japonskih kiklah. Na poti mi pomagajo veliki čarovniki. Poleg vaškega čarovnika obstaja seveda veliki modrec. Fantazijo na stran, pot je pot harmonije s pomočjo KI-ja. Vzameš KI in narediš harmonijo, kot naši policaji na nogometnih tekmah. Moje vodilo je, obdeluj svoj vrt. Vzel sem si pol leta in ga intenzivno prekopaval, ruval, sadil, okopaval, gnojil, … Kaj sem dosegel? Dosegel sem to, da si upam biti občutljiv glede lastnega vrta. Četudi moj vrt mogoče ne zgleda tako lep ali velik kot drugi, je moj, ograjen in zmerjen, vem kje so stezice in kako ga obdelovati, da bo rast uspešna. Sedaj učim in delim svoje znanje obdelovanja lastnega vrta tako, da jim kažem svoj vrt in metodo, kako sem do njega prišel. Moja pot je pomoč drugim, da si zarišejo svoj vrt, kjer bodo kopali in sejali in upali, da bodo živeli večno v svojih stezicah.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Začetek Aikido sezone 2022 - 2023

Začetek sezone 2023/24

Državni seminar v soboto, 18. 11. 2023

› Naroči se na novice

› Več o klubu Dokiai: www.dokiai.com

Arhiv

Pokaži več