AI+KI+DO Maraton
15. Ljubljanski maraton, 24.10.2010
Vodnikova ulica, Ljubljana
Bilo je pred petimi leti. Naslednje leto sem šel fotografirat to prireditev. In vsem, ki so prišli v cilj, neznansko zavidal.
Prijatelji mi podarijo merilec srčnega utripa. Za seks. Za vsak slučaj pri teh letih, so rekli. Jaz pa sem se odločil, da bom poskusil.
AI
Karvanje na snežni strmini, kolesarski spust po blatni gozdni poti, dvojni obrat na valu z jadrom v roki. Z mladostnim pogumom sem se prebil skozi množico neuspešnih poskusov in telo naučil nekaj spretnosti.
Zdaj me čaka drugačna naloga. Pripraviti telo, da vzdrži štiri ure neprekinjenega ponavljanja istega giba. Enaindvajset tisoč korakov, vsak izveden pravilno, s čim manj porabljene energije, brez napake, ki pomeni odstop.
Vzdržljivost, optimizacija, zbranost. Usklajenost uma in telesa.
KI
Prvič na Poti. Tečem. Ne zdržim dolgo, le nekaj minut. V glavi bobni, v pljučih duši. Hodim. Spet malo tečem. Hodim. Po dvajsetih minutah pridem domov uničen. Pretekel sem več, kot v prejšnjih svojih dvajsetih letih skupaj.
Kmalu napredujem v vzdržljivosti. Glava se sprijazni z rednimi telesnimi napori. Zaboli koleno. Žavbice, masaže, počepi. Kolk. Pomaga isto. Hrbet. Podobno. Rame in vrat. Vsak delček telesa posebej me spomni na svoj obstoj.
En teden počitka zmanjša nivo pripravljenosti. Tega nočem. Povijem koleno in grem v dež. Štirideset let imam. Če te zjutraj boli, imaš srečo, pravi dohtar.
DO
Poskakujem v štartni ogradi skupaj z množico čudakov v pajkicah. Vzkliki navdušenja, ponavljanje načrtov, bodrilne besede in smeh. Ob štartnem poku ekstaza zvokov, ki me požene v tek. Ni težko. Vsi gremo v isto smer, ob strani so množice, navdušene kot ob dnevu zmage.
Na roki imam napisan načrt teka. Štejem minute, preračunavam čas. Vsako minuto preverjam pulz. Odštevam metre med vodnimi postajami. Preverjam bolečine v telesu del po del. Strah pred neuspehom ne popušča.
Na roki imam napisan načrt teka. Štejem minute, preračunavam čas. Vsako minuto preverjam pulz. Odštevam metre med vodnimi postajami. Preverjam bolečine v telesu del po del. Strah pred neuspehom ne popušča.
Zadnjih pet kilometrov tečem po ravni štiripasovnici. Sonce sije naravnost v oči. Navijačev tu na robu Ljubljane ni veliko. Skupina, v kateri tečem, se redči. V ušesih slišim samo še dihanje in bitje srca. Utrujeno telo samo najde ritem, vse kar lahko z glavo naredim je, da ga pustim pri miru.
Cilj. Zadnji globok izdih. Navdušenje. Hvaležnost. Moj drugi polmaraton je za mano. Juhej.
In zavisten pogled na tekače, ki gredo naprej. V še en krog. 42 kilometrov.
Tudi jaz, enkrat. Pot bo dolga. A smer je znana.
Tadej
Tadej Maligoj si je pri štiridesetih zadal cilj - preteči 42 kilometrov do 42. leta. Ko se je tega lotil, mu je postalo jasno, da je cilj dlje kot je videti pri opazovanju tekačev ob cesti.
Do sedaj je pretekel nekaj rekreativnih tekov in dva polmaratona.
Ob tem se redno krepi telo in duha na aikido treningih v klubu Dokiai.
